V petek, 4. oktobra, smo se ob 8. uri (z akademsko zamudo 10 minut) zbrali pred osnovno šolo v Radovljici. Tabora se je udeležilo 12 otrok iz treh različnih skupin: pripravljalna skupina A ter tekmovalni skupini B in C. Prvotni načrt je bil precej optimističen – trije dnevi plezanja v naravnih plezališčih na Primorskem. A ker vreme ni sodelovalo, smo na hitro spremenili plan in se prvi dan odpravili v plezalni center Plus Climbing v Kopru. Pod steno smo prispeli nekaj pred 10. uro in naredilo bojni plan. Odločili smo se za dvojni trening – dopoldne balvani, popoldne pa še trening težavnosti na zunanji steni. Seveda nismo pozabili na najpomembnejši del dneva – malico, kratek sprehod do morja in obvezno kepico sladoleda v Sladoledarni.
Okoli 17. ure smo zaključili s plezanjem in krenili proti Ospu, kjer nas je pričakal legendarni slovenski alpinist Silvo Karo, kjer smo bili nastanjeni. Po hitrem preletu hišnih pravil, so se nam pridružili še trije člani, ki so v petek vztrajali v šoli. Sledila je večerja in druženje ob družabnih igrah ter obvezen obisk v frizerskem salonu Iris.
Naslednje jutro nas je že ob 8. uri čakal klasični jutranji tek in ogrevanje. Trener Nejc je poskrbel, da smo tekli z neizprosno hitrostjo, zaradi česar smo se večinoma hvaležno spraševali, zakaj smo se odločili za plezanje in ne atletiko. Ko smo se vrnili v hišo, nas je čakal zajtrk, nato pa smo se razdelili v dve skupini – starejši so ostali v centralnem delu, mlajši pa so se preselili na levi del Mišje Peči, kjer so z velikimi očmi študirali smer Sanjski par 😊. Na meniju pa so bile prav tako legendarne smeri kot so Kindergarten (7a+) in Lukova (6c). Slednjo je v drugem poskusu preplezala Marija Ponikvar.
Kljub ne preveč popolnemu vremenu je bilo plezališče polno, nekaj smeri pa je bilo še vedno mokrih. A nič zato! Vsak si je našel svoj mini projekt, ki ga je pustil za naslednji dan. Ko smo se vrnili v hišo, nas je pričakala večerja, nato pa še en krog družabnih iger. Ta večer je v Ospu potekal Festival alpinizma, za katerega so krožile govorice, da sta ga obiskala tudi naša trenerja. Če je to res, pa nismo mogli potrditi, saj sta se vrnila še preden smo mi odšli spat.
Naslednji dan seveda ni minil brez še enega jutranjega teka. Po vrnitvi smo hitro pojedli zajtrk, spakirali stvari in se razdelili v dve skupini – mlajši so odšli v Črni Kal, starejši pa še enkrat v Mišjo Peč. Tokrat nas je pričakalo pravo poletno vreme. Plezali smo na polno, nekaj vzponov pa je bilo še posebej omembe vrednih. Maksa Tišler Močnik je vpel svoj prvi 8a – Samsaro, kar je po podatkih Vertical Lifa že 597. vzpon v tej “zlizani” primorski klasiki. Tibor Mohar je premagal tehnično zahtevno Hugolino (7b+) in si dokazal, da skala in plate niso tako strašne, kot je mislil. Rene Kokalj je zlezel Reksija (7a+), Jakob Kovačič pa Pleskavico (7a).
Mlajši so se na prijetnem jesenskem soncu v sektorju Samsara v Črnem Kalu spopadali z, za Črni Kal, relativno dolgimi in precej zlizanimi smermi (Flancat 6a+, Krofek – 6c, Lolek – 6a+, Matako Koyama – 6a+…) in občudovali viadukta čez Osapsko dolino.
Ko nam je vsem zmanjkalo moči v rokah, smo se spet zbrali pri apartmaju, se porazdelili po avtomobilih in se odpravili proti domu. Kljub nekaj primorskim zastojem smo hitro prispeli nazaj.
Lepo je bilo zaprašene telovadnice zamenjati za nekaj dni v naravi. Veliko smo plezali, še več pa se smejali in uživali v dobri družbi ter spoznavali plezalno kulturo. Se vidimo spet naslednje leto!
